Nekoč so se ljudje v gorah zanašali na košate strehe iz skodel, skromne ognjišča in suhi zid, danes pa planinske koče, zgrajene iz lokalnega lesa in kamna, ponujajo zavetje, hrano ter zgodbe. Prehod je bil počasen, a odločen: če je včeraj veljala logika preživetja, danes prevladuje skrb za doživetje, varnost in naravo. Vmes se je prebudila skupnost, ki je iz osame naredila gostoljubje in iz preprostosti ustvarila toplino.
Planinska zveza Slovenije in številna društva so z mrežo poti, markacij in koč stkala verigo zaupanja, po kateri hodimo brez strahu pred nevihto ali temo. Prostovoljci nosijo kritine, barvajo ograje, v znoju popravljajo klopi in ob sobotah kuhajo juhe. Njihova nevidna energija ohranja ritme koč, podpira oskrbnike in ustvarja standarde, po katerih je vsak obisk več kot le izlet, temveč prispevek k skupnemu domu v gorah.
Marsikdo se spomni prvega vstajanja v skupni sobi, škripanja lesenega poda in oranžne črte vzhoda, ki je zdrsela čez Alpe. V jedilnici je tišina rahlo dišala po kavi in čaju, medtem ko so zemljevidi zašepetali nove ideje za pot. Te skromne slike ostanejo, ker v njih ni spektakla, temveč zbranost, varnost in skupnost, ki deli mize, poglede in vreme, kot bi delila dolg, navdihujoč dih.
All Rights Reserved.